Zgodovina Litije

Železna doba in rudarjenje

O tem, da je bilo območje občine Litija poseljeno že v prazgodovini, pričajo številna arheološka najdišča, med katerimi najbolj izstopa področje Vač, kjer je bila najdena znamenita Vaška situla. Litijsko hribovje je izjemno bogato z rudo, zato se je rudarska dejavnost pričela že v železni dobi in se nadaljevala vse do 60. let 20. stoletja, ko je bil opuščen rudnik Sitarjevec, ki velja za enega najstarejših rudnikov svinca pri nas. Prve pisne omembe tega rudnika datirajo v 15. stol., enega večjih razcvetov v zgodovini pa je rudnik doživel v 16. stoletju, ko so se pričeli v te kraje priseljevati nemški protestantski rudarji. Vzpon in razmah rudarske dejavnosti je v 18. stoletju botroval tudi izgradnji ene najstarejših železarn na slovenskih tleh, železarne v Pasjeku.

Prve omembe mesta Litije

Prva pisna omemba Litije sega v leto 1145, ko naj bi oglejski patriarh podaril stiškemu samostanu nekaj kmetij v okolici Litije. Kot trško središče je imela Litija predvsem status trgovskega in sejmarskega središča. Najstarejša stavba v mestu je Farbarjev Turn z zanimivo sončno uro, ki je zaščiten kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Čas nastanka ni znan, se pa v 14. in 15. stoletju kot lastniki že omenjajo Ortenburžani in grofje Celjski. Pisni viri navajajo, da je Litija dvakrat skoraj pogorela do tal, leta 1528 so trg in njegovo okolico opustošili Turki in tudi kuga ni prizanesla njegovim prebivalcem, saj je morila kar dvakrat (1576 in 1646).

Razvoj obrti

Na zemljevidu iz leta 1400 je Litija že prikazana kot trg in je imela cestno povezavo z Ljubljano. Zaradi majhne zmogljivosti in velikih stroškov pri transportu je imel vodni promet v srednjem veku izjemen pomen. V Litiji je tako deloval čolnarski urad, mitnica in carinarnica. Za potrebe brodarstva so zgradili tudi dve ladjedelnici, okoliško prebivalstvo pa se je ukvarjalo pretežno z rejo vlečne živine, gojenjem lana in konoplje, izdelovanjem vrvi ter gostinsko dejavnostjo. Že v zgodnjem srednjem veku je na mestu današnje cerkve v starem mestnem jedru stala njena predhodnica, posvečena sv. Nikolaju, zavetniku čolnarjev in brodarjev. Ime Litija po Valvasorju izvira iz latinske besede «lithus», ki pomeni obrežje. Pomemben pečat življenju in delu prebivalcem Litije je vtisnila reka Sava, saj so kraji ob njej dolga stoletja živeli od brodarstva in spremljajočih dejavnosti. Ob Savi je obstajala prastara prometna pot, ki jo je moč zaslediti že v bronasti dobi, malo kasneje pa se je skozi te kraje uveljavila znana «jantarjeva pot», ki je vodila od Baltika proti Jadranu. Že Rimljani so v Litiji zgradili pristanišče, ki je bilo povezano s transportom rude, kajti bili so prvi, ki so pričeli s pridom izkoriščati svinec. Rečni promet je doživel največji razcvet od 17. stoletja dalje, ko so regulirali savsko strugo in so po njej pričele voziti večje ladje, dolge do 50 m. Donosna brodarska obrt je usahnila z izgradnjo južne železnice leta 1849.

Prihod železnice

Prihod železnice v Litijo je bil odločilen za njen razvoj. Graditi so jo začeli leta 1839 na Dunaju kot «Južno železnico», namen gradnje je bil povezava avstrijske prestolnice Dunaja s Trstom, kar naj bi prineslo velik gospodarski razvoj. Leta 1845 je železnica prvič prišla na ozemlje današnje Slovenije—vlak je pripeljal v Maribor. Leto dni kasneje je prišla že do Celja. Pri načrtovanju trase proge od Celja proti Ljubljani so prvotno obstojale tri variante. Prva naj bi potekala po Savinjski in Tuhinjski dolini v Kamnik in do Ljubljane, druga skozi tunel pod Trojanami, tretja pa ob Savinji do Zidanega Mosta in nato ob Savi mimo Litije do Ljubljane. Zaradi na novo odkritih zalog premoga v Zasavju je končno obveljala zadnja. V Litijo je prvi vlak pripeljal 16. septembra 1849. Slavnostna vožnja je bila namenjena prihodu vlaka v Ljubljano, udeležil pa naj bi se je tudi mladi avstrijski cesar Franc Jožef. Ker je zbolel, je na otvoritev poslal nadvojvodo Albrechta, ki ga je spremljalo 250 uglednih meščanov z Dunaja in Gradca.

Martin Brilej, Litija 2011